Gelena Gafič Stoйkov

MACERI RUSKINЇ

1.

Toti slova
toti stihi
pošvecuєm Tebe Ruskinьo,
mamo, šestro, ženo, babo,
co ši pred dva i pol vikami
prišla tu do teй Bački,
a otadz
do Srimu,
do Slavoniї,
co ši
za mužom
bratom
rodičami
scigla na tot bok obecaneй žemi,
co ši telї terhi podnєsla,
a nїhto Ce nє ošpival.


2.
 
Scekala ši od zavoйovačoh
co polя rodni palєli,
co valali pustošeli.

Oganяlo ce Panьstvo,
sceli pocilunki Tvoйo ukradnuc,
sceli vidzic bili nogi spod podolka,
sceli Ce rabom svom volac.

Skrivala ši še do močari
co teraz oranїni čarni.
Čežko bulo Ruskinї
ked scigla na obecane mesto
polne z horotu...

Trebalo velьo moci toto vitrimac,
bo nazad
na Gornїcu še nє moglo...

Bosi nogi dnяmi
po močari hodzeli,
po scernї, blatu,
po šnїgu i diždžu,
i nїґda nє vistali.
Lєm na šveto
i na nєdzelї
červeni čižmočki obuvala.


3.

Tvoйo rodiči Ruskinьo,
u Tebe še cešeli,
čarni baršonь ked ši vяzala,
ked ši še do cerkvi zberala,
čulki brenovala.

A i tedi ked ši
hlєbovki, ručnїki višivala,
do ladi skladala,
ked ši še za milogo odavala.

No, buli i smutni časi,
ked ce za nєmilogo davali,
ked ši šerco scisnuc mušela,
rodičoh posluhala.

Velї terhi ši podnєsla,
velї žalї prežalєla,
velьo nam ohabela,
velьo nas naučela.

4.

Ti Ruskinьo,
Ti še Bogovi modlєla
naй Ci daruє dobrogo muža,
zdravi dzeci naй rodziš,
učela ši Očenaš, Bogorodice,
učela pisnї ruski naй še nє zabudu,
običaї naй še nє potraca,
naй še nє pomišaю z drugima,
naй ostanю našo, ruski,
co ih Tvoйo rodiči
na Tebe prenєsli.

Nogi bili do blata zalєzali,
z mužom, ocom, bratom,
valьki za hižu ši pravela,
na polьo odhodzela,
šala, kopala, plєla,
plodi zberala do čardakoh,
i viborela ši še Ruskinьo,
vєdno z mužom, ocom bratom,
maceru, svoїma šestrami, babu i dzecmi,
za tot život co teraz žiєme,
za totu blagodatelь co mame,
i často na ce dumame.
Dovolovali Ce ked bulo čežko,
ked koleri dzešatkovali
Tvoй narod na tri zavodi,
ked Ci dzeci mlєli u umerali na rukoh,
ked Ci muža do voйni brali.


5.

A prišagali na Tebe Ruskinьo,
ked še polя bačvanski,
srimski,
slavonski,
banatski i baranьski
žovceli od žita uzretogo,
ked ši porvisla rucala spred kosačoh,
ked ši u znoю pri treški stala,
slamu rucala,
u križoh bolї čuvstovala
a ošmihovala še,
bo Tvoя pomoc hlєba davala
dzecom, starim rodičom...

A večarami,
ked dzeci Tvoйo zaspali
siti,
umiti,
щešlїvi,
šedzela ši pri krosnoh,
ručnїki, partki za dzivki tkala,
Milomu pisnї špivala.

Nє mala ši času odpočivac,
na šveta
i robotnim dnьom
Tvoйo ruki u každeй roboti pomoc.

Porada ši mužovi,
podpora staršim,
lюbov Ci moci davala
naй še nє vidzi яka ši vistata,
lєm z času na čas ši zdihovala
naй iїhto nє čuє.

Hora ši nє šmela buc
bo dzecom mac trebala,
mužovi žena,
rodičom dzivka,
švekra nєvesta.
Čuvala ši svoйo blago,
svoйo dzeci,
molitvi do nєba posilala
- začuvac totu našu garstočku
co še po bilim švece rozošala.


6.

Muža ši do Ameriki viprovadzala,
Ruskinьo,
kelьo roki ši
na nьgo čekala.

A roki prehodzeli,
mladosc še tracela
na čarni vlasi še molga prestarla,
dzivku ši sama pristanovela,
viprovadzela na odavanku z domu,
sama sina oženєla i nєvestu privitala,
a muž, Tvoй človek,
zabuval na fameliю,
na rodimi kraй.

Či go druga sprevedla,
či go Amerika prelїґla,
to ši nїґda nє doznala.

Velї še vraceli,
velї še straceli,
velї novi hiži praveli,
žemi kupovali.
I Tebe dakedi dolari prinošeli,
alє Ci nїґda pravdu nє gvareli.

Ta, zaž lєm,
svoйomu vinčanomu pokoй duši žičela,
a slika o nїm še tracela
i na kraй nєstala...


7.

Ked ši bili perini skladala,
na muža u Ameriki dumala,
bili zaglavki glaskala,
i na йogo dothnuca, zapah i
pocilunki še zdogadovala.

U cerkvi na vinčanє dumala,
u sebe Očenaš modlєla,
drobni dzeci kolo sebe zberala,
zabuti kalap na foґašu dorušovala
o Ameriki rozberala,
co to za švet ked go nє puщa
da še domu vraci.

Na perši poglяdi,
perši pocilunki zdogadovala,
na ruki йogo co bili perša glaskali,
a teraz,
či pre drugu ženu
tam u Ameriki,
či pre horotu,
na Tebe zabuvali.

I tak u živoce
ši še Ruskinьo dalєй borela,
u sebe za muža i deci modlєla,
dumala na zapovidi boži,
i pomali,
яk život bez vodi,
bez lюbovi,
pomali prela...





8.

Iщe vše višivaš ručnїčki,
za svadzbi sinom i dzivkom,
goč še veceй nє tka na krosnoh,
i nє šeє konopa,
nє moči u dolїnoh,
co našim pra-pra-babom,
zdravє odnošelo.
Špivaš ruski pisnї,
visoki školi zakončuєš,
a ipak še dzečnє na valal vracaš,
ґu korenьom svoїm,
pišiš še že ši Ruskinя...

I zato ci, Ruskinьo,
toti slova,
toti stihi pošvecuєm,
i žičim našim pokolєnьom
naй nє zabudu že im mac Ruskinя.

I iщe vše ši Ruskinьo
naša piha,
čuvaš i nєška svoйo ruske od zabuca
naй še nє straci.